Franc Koren je človek impresivne količine znanj in interesov iz osupljivo široke pahljače področij. Uradna diploma iz ekonomije je samo rezultat predporočne zaobljube takratni zaročenki (sedanji ženi), da bo v petih letih postal milijonar. Postal je milijarder v treh letih, vendar v jugoslovanskih dinarjih. Začetki študija segajo na področje filozofije, ki pa jo je enem letu pustil saj se ni strinjal izključevanjem Marxa z Nitscheem, čeprav jim je že Slavoj Žižek takrat govoril, da to ni mogoče.
Je odličen poznavalec zgodovine, kar se zrcali tudi v zbirateljstvu. Zbirateljska področja, ki ga še posebej pritegnejo so numizmatika s področja Slovenije, arheologija s področja Prekmurja, restavriranje meščanskega pohištva, pipe in kultura kajenja do 1. svetovne vojne in strelno orožje do konca 19. stoletja, zemljanke… O mnogih temah tudi objavlja prispevke in članke. V pripravi ima knjigo o kovanju denarja pod Banffyji (1345 - 1355 in 1441 - 1458).
Na zemljevid Pomurja in predvsem Lendave je pripeljal prvega lendavskega akademskega slikarja Frayer Móra oz. Farago Mártona, ki je bil pozabljen vse od 2. svet. vojne naprej. O njem je zbral glavnino gradiva, poiskal hčerko in vnukinjo, priskrbel olja za njegovo prvo razstavo v Lendavi leta 2014 v organizaciji Galerije – Muzeja Lendava, ki so predano gradivo ubesedili v predstavitveni brošuri.
Piše tudi poezijo in leta 1982 je z drugimi lendavskimi ustvarjalci ilegalno izdal skupno pesniško zbirko Pasje petje, ki pa je bila razprodana že v prvem tednu. Zatem je pisal pesmi in jih puščal po klopeh v parku, gostinskih lokalih, ženskih torbicah, okenskih policah, lansko leto pa končno izdal prvenec Umazane pesmi navadnih grešnikov.
Kitaro igra od svojega 15 leta, ko je s prijatelji ustanovil bend, kasneje pa je igral tudi pri drugih. Bolj znani bendi oziroma izvajalci s katerimi je igral po celi bivši Jugoslaviji so bili Kri, Parni valjak, Dino Merlin, Marjan Smode, Toni Šafarič in Avantura. Deset let premora je prekinil leta 2000, ko so bolj za hec in kratkočasenje ustanovili Gnila jajca. Po desetih letih in dveh CD-jih je nato ustanovil skupino L`amou fou v kateri igra in ustvarja še danes s prijatelji glasbeniki iz Lendave.
Ob vsem naštetem najde čas tudi za potovanja po Evropi in po vseh zibelkah civilizacije in kulture o branju in knjigah pa pravi sledeče:
Če bi mi odvzeli možnost branja bi shiral kot kaktus sredi Kalaharija, ki že nekaj let ni okusil kapljice vode na svojih trnih. Sicer sem že v letih, ko lahko branje do neke mere nadomestim s pripovedovanjem, vendar pomislite. To bi bilo tako, kot da od danes naprej ne bi smel več piti vode. Na razpolago bi imel najboljše in najbolj zdrave sokove, najbolj žlahtna vina, vse tiste posladkane mehurčke, ki jih propagira še Božiček. Vendar nič vode, nobene vode več. Lahko bi se kopal, plaval, se potapljal, vsak dan tuširal vendar s suhimi ustnicami. Vse kar je napisano je edini človeški medij, ki zahteva abstraktno mišljenje. Oko vidi črko vendar možgani ustvarijo podobo, kreirajo dogodek, ki ga te črke predstavljajo in to pri vsakem od nas na drugačen način. In prav to nas dela ustvarjalne, domišljave in predvsem humane. Ker sem po osnovni izobrazbi ekonomist še predobro vem, da branje predstavlja veliko oviro pri maksimiziranju dobičkov in čimprejšnjem prehodu v virtualno resničnost. Zmožnost le konkretnega (linearnega) mišljenja (kot pri živalih) torej le tistega kar vidimo pred seboj ali na raznoraznih ekranih povzroča odvisnost od vladajočih, ekonomskih centrov moči, korporacij in odmik od demokracije. Kajti tisti, ki imajo razvito abstraktno mišljenje se bodo prej in pogosteje upirali vladajočim, avtokratom, centrom moči kot tisti, ki ga nimajo.
Branje je napor, tako kot pridelovanje hrane, medtem, ko je buljenje v ekrane, v premikajoče se sličice že od otroštva stvar ugodja in sprostitve. Vendar, čeprav sedimo pred preobloženo mizo z raznimi dobrotami in se ves čas odločamo med enim in drugim se lahko že danes to spremeni. Dovolj je da nekdo izklopi stikalo – recimo za google.
Izbor teh nekaj knjig, ki so oblikovale mojo abstraktno realnost, lahko predstavlja dobro podlago za vsakogar, ki se želi uresničiti na samosvoj način. Kot bi rekel moj stari prijatelj Descartes – »dvomim torej mislim, mislim torej sem,« in bi danes dodal še »sem, torej berem« (dubito ergo cogito, cogito ergo sum – sum ergo lego)
Friedrich Nietsche – Volja do moči
Rabil sem dobro leto dni, da sem se prebil skozi to epohalno delo, ki predstavlja temelj razumevanja človeškega obnašanja. Zaradi Nietscheja sem po enem letu opustil študij filozofije in primerjalne književnosti in se posvetil ekonomiji. Takrat, še v socializmu je bil prepovedan, preklet, underground filozija razsvetljenja, ki se zrcali v nasprotovanju in kritiki tako krščanstvu, judaizmu, socializmu kot tudi utilitarizmu. »Kaj je Bog – imeti nekaj za res« – s svojim racionalnim nihilizmom je ubil boga brez milosti in postavil človeka v ospredje. Čeprav je ustvarjal to delo med leti 1884-1888 so komaj v 21. stoletju eksplodirala njegova dognanja v popolnem razvrednotenju vsega v kar ste verjeli. Morala je postala nemoralna, zaobjeta v individumu. V svojih zgoščenih prispodobah poznavanja biti človeka ubija vsako upanje in utira pot evoluciji v nadčloveka. Bil je pesnik, skladatelj, filolog in predvsem filozof, ki so si ga najbolj privoščile vse ideologije, posebej fašizem, čeprav je bil največji antifašist. Ko je prijateljeval z Dostojevskim je le ta ubesedil še »Zločin in kazen« in postal nesmrten. Volja do moči je smisel prihodnosti v okviru nesmisla obstoja.
John Irving – Garpov svet
Ko feministka rodi nezakonskega sina Garpa, ki ga je spočela z umirajočim, smrtno ranjenim vojakom se začne epopeja norosti in žalosti, ki se kaže skozi njuno življenje. Ona feministka osredotočena na uganko spolnega poželenja in njegov učinek na ženske in on mlad nadobuden pisatelj in rokoborec, ki prav tako s hčerko svojega trenerja podira pregrade in tabuje moralne družbe in išče svoje mesto v svetu. 600 strani branja, ki ti stiska želodec s svojimi humornimi in tragičnimi prigodami. Dovolj, da se zatreskaš v pisatelja in posežeš po naslednjem romanu. Recimo po »71 kilogramski zakon«
Anthony de Mello – Zavedanje
Če hočete razumeti reforme papeža Frančiška, prav tako jezuita, kot je Anthony de Mello, boste skozi to lahkotno, humorno napisano filozofsko delo, prišli do spoznanja, da ni dovolj, da nekatere stvari razumemo skozi prizmo logike temveč se jih moramo zavedati skozi prizmo doživetja. Enostavno potrebno se je zbuditi in užiti duhovnost evangelija, ki uči, da je v vsaki stvari dobro. Stvarnik ni več aktualen, kajti vse se dogaja na relaciji »jaz« in »mene«. In prav tu se skriva odgovor na vprašanje, kaj bi naredili, če bi prišli domov in zalotili partnerja v postelji z drugim?
Erica Jong – Strah pred letenjem
Pesnica in pisateljica, ki je leta 1973 s svojim prvencem vrgla svet s tečajev. Roman o spolno osvobojeni ženski Isadori, na katero je neusmiljeno masturbiral vsak moški, ki je prebral roman, ne da bi jo kdaj videl v živo. Pisateljica in predvsem ženska o kateri je pisal Bob Dylan v svojih pesmih, katero je hvalil Henry Miller in v kateri se je našla množica nepotešenih in nesrečnih žensk v svojih zakonih. Prvič sem ga prebral že v srednji šoli leta 1978, ko je bil preveden v slovenščino in smo ga ukradli profesorju iz torbe. Skozi njo smo spoznavali še druge pisateljske pop ikone, predvsem Bukowskega. »Goli fuk«, izraz, ki ga je plasirala v javnost, je bil sprejet po celem svetu in odnos v katerem moški ne »vzame« in ženska ne »da« je postal stalnica vse do današnjih dni. Šele, ko prebereš to knjigo spoznaš, da so knjige »sex v mestu« in »petdeset odtenkov sive« oziroma podobna literatura, smešnice oz. fikcija, ki si ne zaslužijo nobene resne pozornosti.
Philip Roth – Ameriška pastorala
Nesojeni nobelovec, eden največjih živečih pisateljev, ki je pred nekaj leti zaradi bolezni nehal pisati, v omenjeni knjigi opisuje vso tragiko pri uresničevanju ameriških sanj. Rasni nemiri, vietnamska vojna, sexualna revolucija, … vse je na pronicljiv in intelektualno poglobljen način zaobjeto v tej zgodbi »idealne« ameriške družine, ki jo kruta realnost raztrga in izpljune na površje prav na srečanju nekdanjih sošolcev. Pulitzerjev nagrajenec nam zasadi neusmiljeni ritem Amerike v srce, skozi katero nam krvavi v razum.
Bronja Žakelj – Belo se pere na devetdeset
Kresnik leta 2019. Knjiga ob kateri še moški potoči solze.
Yuval Noah Harari – »Sapiens-kratka zgodovina človeštva«, »Homo deus-kratka zgodovina prihodnosti« in »21 pravil za 21 stoletje«
Tri knjige izraelskega erudita Hararija v katerih so zaobjete vse aktualne teme, ki tarejo človeštvo. Analitičen vpogled tako v preteklost, sedanjost in prihodnost brez olepševanja. Tisoče odgovorov in še več vprašanj na katera se lepijo dognanja, ki nas vodijo skozi življenje. Eden najbolj pronicljivih mislecev današnjega časa, ki nam na enostaven način približa našo usodo brez zavajanja, s skrbno izbiro znanstvenih teorij in hipotez, ki jih uporablja za podporo svojih stališč.
Jacques Prevert – Neke stvari i ostalo
Nežna in hkrati kruta poezija tega francoskega trubadurja te prevzame že ob prvem branju.Ta otožnost njegove poetike, ki so jo uglasbili šansonjeri kot so Edith Piaf, Yves Montand, Joan Baez in mnogi drugi te popelje v prostor meditacije v katerega se vračaš znova in znova. Njegova najbolj znana »Barbara« ki je bila prvič objavljena leta 1946 je še danes v vseh učnih programih po Franciji in tudi širše. Na mojem meditativnem repertoarju je vsako leto najmanj enkrat. »Spomni se Barbara, kar naprej je deževalo na Brest tisti dan, in ti si šla nasmejana …«
